koronarni
klub
Navadno so jih označevali s prvimi črkami abecede (A: sprostitev
dihalne poti, B: dihanje, C: krvni obtok), po novem pa vključujejo:
vzdrževanje proste dihalne poti, umetno dihanje in zunanjo masažo srca,
uporabo avtomatskega defibrilatorja, ukrepanje v primeru zadušitve s
tujkom. Mi smo dodali še prepoznavo in osnovne ukrepe pri akutnem
koronarnem sindromu in pri možganski kapi. Laiki izvajajo TPO brez
pripomočkov (z izjemo zaščitnih pripomočkov), študenti MF pa bodo
uporabljali tudi pripomočke.
1. korak: Roko, ki nam je bliže, odročimo v pravem kotu in skrčimo v komolcu - dlan je obrnjena navzgor.
2. korak: Oddaljeno roko povlečemo čez prsni koš - dotika se bližnjega lica.
3. korak: Oddaljeno nogo pokrčimo v kolenu tako, da je stopalo na tleh ter nato to nogo (oddaljeno) in oddaljeno ramo povlečemo k sebi - nezavestnega obrnemo na bok.
4. korak: Vzvrnemo glavo in namestimo zgornjo roko pod spodnjo čeljust in uho tako, da ostane glava vzvrnjena.
Umetno dihanje:
Glavni vzrok zapore dihalne poti pri nezavestnem človeku so jezik in ohlapna tkiva žrela ter ustne votline (zapora zgornje dihalne poti). Če žrtev ob tem poskuša dihati, se medrebrni prostori in nadključnične vdolbine med vdihom ugrezajo.
Sprostitev dihalne poti:
Brez suma na poškodbo vratne hrbtenice: vzvrnitev glave in dvig brade, trojni manever.
Sum na poškodbo vratne hrbtenice: glava v nevtralnem položaju (dvig brade z učvrstitvijo vratu in glave v osi), prirejeni trojni manever (brez vzvračanja glave).
Odstranjevanje tujkov: nad glasilkama: tujke odstranjujemo z zaščitenim prstom (rokavica, robec, gaza...), vendar samo, če jih vidimo; pozor - ugriz, če žrtev ni globoko nezavestna.
Med glasilkama in pod njima: pri tem ločimo delno in popolno zaporo pri popolni zapori pa ukrepamo glede na stanje bolnikove zavesti. Pri delni zapori žrtev kašlja, govori, pospešeno diha; takrat vzpodbujamo kašelj. Če je pri popolni zapori oseba pri zavesti, dajemo izmenično 5 udarcev med lopatici in 5 stisov trebuha (Heimlichov postopek), če je oseba nezavestna, pa takoj pričnemo s TPO.
Heimlichovega postopka ne izvajamo pri dojenčkih, novorojenčkih, v 2. in 3. tromesečju nosečnosti (pri vseh teh dajemo samo udarce med lopatici). Z njim tudi ne izlivamo vode iz pljuč pri utopljencu.
Frekvenca umetnega dihanja:
odraslemu dajemo 10 vpihov / min,
1 leto staremu dajemo 12 vpihov / min,
1 mesec staremu dajemo 20 vpihov / min.
Ostalim starostim skušamo prilagajati frekvenco vpihov glede na zgornja navodila.
Paziti moramo, da ne napihujemo čezmerno
Volumen vpiha: v vseh primerih predihavanja dajemo 500-600 ml (6-7 ml /kg tt); to velja za predihavanje s kisikom ali brez njega in za dihanje usta na usta ali za uporabo ročnega dihalnega balona. Pravšnji volumen je tisti, pri katerem se prsni koš dvigne.
Posamezen vpih traja pri odraslem 1 s, pri vseh ostalih pa 1-1,5 s. Vpihujemo nežno in počasi, da ne napihujemo želodca (napihovanje želodca s posledičnim zatekanjem vsebine v dihala je napaka). Paziti moramo, da ne prenapihnemo pljuč, tako s pospešenim predihavanjem kot s prevelikimi vpihi.
Uporaba pripomočkov: k TPO spada samo žepna obrazna maska, zdravniki
in zdravstveni delavci pa uporabljajo naslednje pripomočke zaradi lastne
in bolnikove / poškodovančeve varnosti: sapnična dihalna cevka, obrazna
maska + ročni dihalni balon z nepovratnim ventilom in rezervoarjem za
kisik, laringealna maska (LMA), ustnožrelna dihalna cevka, kombitubus;
ustnožrelna dihalna cevka se ne uporablja pri povečanem tlaku v želodcu, pri večji krvavitvi ali raztrganinah v ustih kombitubus vstavimo slepo v sapnik ali požiralnik (v 95 % primerov v požiralnik), uporabljamo ga samo za odrasle
LMA združuje ustnožrelno dihalno cevko s tesnilnim mešičkom ter dihalno masko; ne zaščiti pred aspiracijo (vdihanjem) želodčne vsebine
Če laik v prvem poskusu vpihovanja ne uspe doseči zadostnega vpiha
zraka v pljuča, pregleda usta in žrelo in odstrani morebitne tujke ter
preveri in po potrebi popravi položaj glave, nakar poskusi še enkrat
vpihniti, nato začne z zunanjo masažo srca ne glede na učinek drugega
vpiha; z masažo srca brez vpihovanja začne tudi, če vpihovanje ni možno
zaradi drugih vzrokov (strupi, poškodba obraza, slabo tesnjenje,
nezmožnost odprtja ust, ...).
Pomembno je, da trajanje dveh vpihov ne sme preseči petih sekund.
Najpogostejše napake pri umetnem dihanju: reševalčeva usta ne tesnijo dovolj, dihalna pot ni prosta, ni dovolj premora za izdih, nos pri dihanju usta na usta ni zatesnjen med vpihom in sproščen med izdihom, usta pri dihanju usta na nos niso zatesnjena med vpihom in odprta med izdihom.
Zunanja masaža srca: peta dlani dominantne roke se položi na sredino prsnega koša vzporedno s prsnico, na roko položimo drugo roko in sklenemo prste ter pritiskamo na prsnico (pri pravilni namestitvi rok je to pritisk na spodnjo polovico prsnice). Pri otroku masiramo lahko tudi samo z eno roko (glede na velikost otroka), pri dojenčku in novorojenčku pa z 2 prstoma ene roke ali s palcema obeh rok.
Frekvenca stisov:odraslim, otrokom in dojenčkom dajemo vsaj 100 stisov / min, vendar ne več kot 120 stisov / min, novorojenčkom vsaj 120 stisov / min. Pri mlajših od 1. leta masiramo srce tudi pri upočasnitvi srčnega utripa pod 60 utripov / min.
Žrtev položimo na hrbet na ravno-trdo podlago. Pokleknemo ob telo poškodovanca (bolnika). Ramena so navpično nad mestom masaže, komolci so iztegnjeni. 'Peta' roke je vzporedno s prsnico, prsti so odmaknjeni od reber. Časovno trajanje pritiska mora biti enako časovnemu trajanju popustitve (1 : 1). Pri popustitvi roka ostane na mestu masaže, a ne pritiska na prsni koš. Prsni koš se mora ugrezniti pri odraslem za 5 (do 6) cm, pri otrocih, dojenčkih in novorojenčkih pa za 1/3 debeline prsnega koša.
Če med masažo zaslišimo pok rebra, preverimo (ev. popravimo) položaj rok in nadaljujemo z masažo.
Najpogostejše napake pri zunanji masaži srca: roka med popustitvijo
pritiska ne ostane na prsnem košu, prsni koš premalo stisnemo,
prepočasen ritem masaže, ne pritiskamo navpično, razmerje med stisom in
popustitvijo ni 1 : 1, komolci niso iztegnjeni, prsti pritiskajo na
prsni koš.
En reševalec: odraslim daje 30 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov / min (vendar ne več kot 120 stisov / min) in 2 vpiha z odmorom za izdih, otrokom in dojenčkom daje 30 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov / min (vendar ne več kot 120 stisov / min) in 2 vpiha z odmorom za izdih, novorojenčkom daje 3 stise s frekvenco vsaj 120 stisov / min in 1 vpih. Če je en reševalec, ki je profesionalec, lahko zunaj bolnišnice otroke oživlja v razmerju 15 stisov in 2 vpiha.
Dva reševalca: če bolnik / poškodovanec nima zagotovljene proste dihalne poti s pripomočkom (sapnični tubus, laringealna maska, kombitubus) in ga predihavamo z usti oz. z dihalnim balonom z masko ali pa med vpihovanjem vpihani zrak močno uhaja mimo dihal, dajeta 2 reševalca: odraslim 30 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov / min (vendar ne več kot 120 stisov / min) in 2 vpiha z odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 30. stisu počaka 1 s za vsak vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem, otrokom in dojenčkom 15 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov / min (vendar ne več kot 120 stisov / min) in 2 vpiha z odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 15. stisu počaka 1-1,5 s za vsak vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem, novorojenčkom 3 stise s frekvenco vsaj 120 stisov / min in 1 vpih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 3. stisu počaka 1-1,5 s za vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem.
Če ima bolnik / poškodovanec zagotovljeno prosto dihalno pot s pripomočkom (sapnični tubus, laringealna maska, kombitubus), reševalec, ki masira srce, masaže ne prekinja za vpihe, ampak daje odraslim, otrokom in dojenčkom vsaj 100 stisov / min (vendar ne več kot 120 stisov / min) neprekinjeno, novorojenčkom pa vsaj 120 stisov / min neprekinjeno.
Kadar sta pri laikih na voljo dva reševalca, priporočajo, naj oživljata kot eden: najprej eden daje tako stise kot vpihe, drugi reševalec pa ga vsaki 1-2 minuti zamenja, da se ne utrudita preveč.
Zaporedje postopkov (algoritem) oživljanja. Če bolnik / poškodovanec ne diha ali diha nenormalno, izvajamo stise in vpihe.
- če prične žrtev normalno spontano dihati
- če pride pomoč
- če smo povsem izčrpani
Začasno prekinemo takoj, ko je na voljo avtomatski defibrilator in nadaljujemo glede na navodila defibrilatorja
• V prostem času se ukvarjajte z vzdržljivejšimi aerobnimi vrstami športa: priporočljivi so kolesarjenje, plavanje, tek, nordijska hoja, pohodništvo, ples, gimnastika; nasprotno pa športi, kjer je veliko poskakovanja ali hitrega ustavljanja (tenis, squash, nogomet, košarka, tek na trših podlagah) vene bolj obremenjujejo.
• Izogibajte se dolgotrajnemu stanju in prekomernemu sedenju. Med sedenjem se večkrat sprehodite. Večkrat na dan zaokrožite s stopali, pri stoji se dvigujte na prste, leže »vozite kolo«.
• Izogibajte se dvigovanju težjih bremen.
• Rešite se odvečnih kilogramov, saj teža obremenjuje noge.
• Pijte dosti tekočine (6 kozarcev vode na dan; ne dializni bolniki in bolniki s srčnim popuščanjem, ti naj se posvetujejo z lečečim zdravnikom).
• V prehrani naj bo čim več vlaknin. Borite se proti kroničnemu zaprtju. Napenjanje pri iztrebljanju še dodatno slabša krčne žile.
• Izogibajte se alkoholu in cigaretam!
• Izogibajte se nošnji ozkih oblačil.
• Nosite udobno obutev z nizko peto in dobro podlago, ne ozkih čevljev in visokih pet.
• Tuširajte noge z izmenjujočo hladno (10–16 stopinj Celzija, ne ledeno) in toplo vodo (38 stopinj Celzija). Končajte zmeraj s hladno vodo. Kneippova kopel je dobra za vene.
• Izogibajte se pregrevanju nog (savne, tople kopeli, sončenje).
• Izogibajte se namakanju v topli vodi, ki ima več kot 30 stopinj Celzija.
• Večkrat na dan dvignite noge v zrak. Ko počivate, dvignite oz. podložite noge. Pri zelo oteklih nogah, jih lahko podložite tudi čez noč.
• Ob otekanju je potrebna nošnja pravilno umirjenih kompresijskih elastičnih nogavic ali povojev. Stopnjo in višino nogavic mora predpisati zdravnik. Na izmero nogavic pojdite zjutraj, ko je noga najmanj otekla oz. ko ste s povoji otekline že zmanjšali. Potrebno jih je namestiti že zjutraj, čim prej, ko vstanete, in sleči, ko greste spat. Nošnja je še posebej moteča v poletni vročini, ki se ji izogibajte in dalje pravilno nosite nogavice. Poleti lahko uporabljajte tudi venoprotektivna zdravila. Nogavice je potrebno pravilno obleči in nositi, da se ne »zrolajo« navzdol, ker s tem stisnejo tkivo in žile ter povzročajo zastoj krvi in slabšajo vensko popuščanje. Nogavice je potrebno redno prati in jih zamenjati na 3 do 6 mesecev. Pod ustreznimi nogavicami bolnik ne oteka. V kolikor oteka, nogavice niso zadostne stopnje kompresije in jih je potrebno zamenjati za močnejše. Do brezplačnih nogavic so upravičeni le bolniki, ki imajo pomembno moteno odtekanje limfe (limfedem).
• Uživajte venoprotektivna zdravila (dostopna brez recepta v lekarnah), uporabljate lahko tudi mazila, ki delujejo proti oteklinam, težkim nogam. Mazil ne vtirajte premočno. Uporabljajte mazila z ekstraktom divjega kostanja, medene detelje, virginskega nepozebnika in ognjiča.
• Skrbite za nego kože nog, ki naj ne bo suha, razpokana, saj je takrat bolj dovzetna za okužbe. Sladkorni bolniki naj vsak večer noge pregledajo in potipajo ter ob spremembah opozorijo zdravnika!
• Če se pojavijo bolečine, hujše otekanje, razjede, je potrebna zdravniška pomoč.
Andreja Cokan Vujkovac, dr. med., specialist internist
Vdihavanje vročega in pekočega cigaretnega dima je vsakemu začetniku neprijetno in ga sili na kašelj. Zakaj ljudje vendarle množično posegajo po cigaretah, čeprav že več kot 50 let vemo, da kajenje skrajšuje življenje, ker povzroča raka, pljučne in srčno-žilne bolezni, zmanjšuje plodnost in spolno moč ter kazi videz s prezgodaj nagubano kožo? Odgovor je v preprostem alkaloidu nikotinu, ki ga tobačni listi vsebujejo za zaščito pred žuželkami, saj je nikotin za žuželčje zajedavce strupen.
Nikotin se v človeškem telesu veže na receptorje v avtonomnem živčevju in v možganih. Zaradi delovanja na avtonomno živčevje deluje poživljajoče, saj za četrt do pol ure zviša krvni tlak za 5–10 mmHg in dvigne srčni utrip za 10–20 utripov na minuto, ob čemer izboljša pozornost in sposobnost koncentracije. V možganih se nikotin veže na živčne celice, zlasti v ventralnem tegmentalnem področju limbičnega sistema, ki je odgovoren za doživljanje ugodja. Nikotin poveča sproščanje dopamina, ki povzroča občutek zadovoljstva in ugodja, in tudi nekoliko zavira apetit.
Težava je v tem, da se možgani hitro navadijo na spodbudo, ki jo prinaša nikotin, in se brez njega počutijo nemirni, razdražljivi in nesposobni koncentracije. Zaradi tega spada nikotin med snovi, ki zelo hitro povzročajo odvisnost.
Kajenje z vdihavanjem dima je zelo učinkovit način za vnos nikotina v telo. Ko drobno narezani, posušeni tobačni listi gorijo, se nikotin skupaj s približno 4000 drugimi vrstami molekul pomeša v dim in preko pljuč neposredno vstopa v krvni obtok. Že približno 7 sekund po vdihu tobačnega dima doseže nikotin možgane, zato je kadilec »nagrajen« praktično takoj. Vsaka pokajena cigareta vnese v telo približno 2 mg nikotina. Kajenje pipe brez inhaliranja ali žvečenje tobaka je manj učinkovit način vnašanja nikotina v telo, saj se ta absorbira predvsem preko sluznice žrela in/ali ustne votline, kar poteka znatno počasneje kot preko pljučnih mešičkov.
prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., UKC Ljubljana
Zanimivo je, da nikotin nima dokazanih kancerogenih učinkov pri ljudeh. Problematične so druge sestavine tobačnega dima, od katerih jih je vsaj 60 dokazano rakotvornih. Večinoma gre za proizvode nepopolnega izgorevanja, pri čemer nastajajo molekule z nesparjenimi elektroni, imenovane prosti radikali, ki so izredno reaktivne in se vežejo praktično z vsako molekulo, v katero trčijo.
Rakotvorno delovanje prostih radikalov v tobačnem dimu je posledica okvar deoksiribonukleinske kisline (DNK) – dednega zapisa, po katerega navodilih se celice razvijajo, delujejo in programirano umirajo. Prosti radikali napadajo DNK naključno in na srečo vsaka poškodba ne povzroči raka. Kadilci imajo do 50-krat več poškodb DNK kot nekadilci, tveganje za raka pa je povečano »le« 2–10-krat. Problem nastane šele takrat, ko je okvarjen gen, ki zavira nekontrolirano razmnoževanje celic, ali pa kadar je zaradi poškodbe aktiviran gen, ki sproži nekontrolirano razmnoževanje celic. Na srečo praviloma ni dovolj le ena okvara takega gena, da se razvije maligni tumor, temveč mora priti do vsaj treh različnih poškodb DNK (somatskih mutacij) v signalni poti, preden nastane zločesta bolezen. Jasno pa je, da kadilci nenehno igrajo »rusko ruleto« s svojim dednim zapisom in da je le vprašanje časa, kdaj jim »uspe« aktivirati signalno pot, ki vodi v rakavo bolezen.
Razumljivo je, da prosti radikali v dimu škodujejo ne le dednemu zapisu, temveč tudi drugim sestavnim delom celice, zato ni presenečenje, da kajenje poleg rakavih bolezni pospešuje kronično obstruktivno pljučno bolezen, aterosklerotično žilno bolezen, zmanjšuje plodnost in zavira rast ploda ter v povprečju skrajšuje življenje za 4–6 let.
prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., UKC Ljubljana
Telesna dejavnost predstavlja osrednje mesto v programu rehabilitacije pri srčno-žilnih bolnikih. Namenjena je izboljšanju telesne zmogljivosti in zdravja. Izboljša kakovost življenja in zmanjša umrljivost. Dokazano je, da zmanjša tudi možnost za ponovni miokardni infarkt. Telesna vadba naj bo varna, načrtovana in nadzorovana. Prilagojena naj bo zdravstvenemu stanju posameznika, njegovi starosti in telesni zmogljivosti.
Telesna aktivnost krepi delovanje srca, žilja in dihal. Poveča mišično zmogljivost, sklepno gibljivost in ravnotežje. Omogoča vzdrževanje normalne telesne mase, znižuje krvni tlak ter ima pozitiven vpliv na presnovo maščob in sladkorjev. Zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Zmanjšuje stres, omili simptome depresije in anksioznosti ter izboljša splošno počutje. Če smo telesno dejavni, se torej poveča kakovost življenja.
Aerobna vadba vpliva na povečanje vzdržljivosti srca, žilja in dihal. Njena intenzivnost naj bo med 50 in 90 % maksimalne frekvence srčnega utripa. Lahko je intervalna ali kontinuirana. Stopnjevanje intenzivnosti naj bo postopno in prilagojeno posamezniku.
Visoko intenzivna intervalna vadba je novejša vrsta vadbe, ki je v zadnjih letih vedno bolj prisotna v programih rehabilitacije in je raziskovalno zanimiva. Omogoča hitrejše napredovanje in je primerna za telesno bolj zmogljive posameznike. Pri srčno-žilnih bolnikih se naj izvaja v rehabilitacijskih centrih pod strokovnim nadzorom.
Vadba za mišično moč ima vpliv na razvoj mišične moči in kostne gostote. Zmanjša visceralno maščobo in je učinkovita za preoblikovanje telesa. Primerna je za manj ogrožene posameznike. Intenziteta naj se postopno povečuje. Uporaba prevelikih bremen povzroči velika nihanja srčne frekvence in porast krvnega tlaka, kar poveča tveganje za srčno-žilni zaplet.
Vadba za izboljšanje sklepne gibljivosti in ravnotežja je priporočljiva za starejše ljudi, saj zmanjšuje tveganje za bolezni in poškodbe gibal.
Integrirana vadba pozitivno deluje na vegetativno živčevje, odzivnost srca, žilja in duševnost.
Prav je, da je vrsta vadbe, dinamična aerobna, ki vključuje vaje za mišično moč, vsaj 2-krat tedensko.
Tedensko se priporoča 150 minut zmerne telesne dejavnosti (3–6 MET) ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti (> 6 MET), najučinkovitejša je kombinacija obeh.
Uravnotežena vadba naj bo sestavljena iz polovice aerobnih vaj, četrtine vaj za mišično moč in četrtine vaj za gibljivost. Vsebuje naj tudi vaje za izboljšanje ravnotežja, še posebej pri starejših pacientih.
Odmerjanje telesne vadbe se priporoča po načelu FIT – TP:
F = frekvenca: vsaj 5-krat na teden,
I = intenzivnost: lahka, zmerna, visoko intenzivna,
T = trajanje: vsaj 30 minut,
T = tip vadbe: aerobna vadba, vadba za krepitev mišic, prožnost, ravnotežje,
P = progres, napredovanje.
Za kardiološke bolnike naj bo telesna vadba oblikovana individualno glede na obremenitveno testiranje posameznika. Podatek o telesni zmogljivosti bolnika in maksimalni frekvenci srčnega utripa naj bo poznan tudi tistemu, ki vadbo vodi in nadzira.
Ne smemo pa pozabiti, da se je potrebno glede na vremenske razmere in prostor, kjer bomo vadbo izvajali, zanjo primerno obleči in obuti. Vedeti moramo, da je vadba v akutni fazi prebolevanja bolezni ali takoj po njej odsvetovana. Pred vadbo se je potrebno ogreti, med njo enakomerno in pravilno dihati, spremljati njeno intenzivnost, meriti frekvenco srčnega utripa in se ob koncu ustrezno ohladiti. Upoštevati je potrebno postopno napredovanje in stopnjevanje intenzitete vadbe ter z njo prekiniti ob poslabšanju zdravstvenega stanja vadečega.
Za redno telesno dejavnost je pomemben dejavnik motiviranost posameznika. Izbira vadbe naj bo tista, ki posameznika veseli, jo vključi v svoj življenjski slog in vzdržuje nivo dobre telesne zmogljivosti in aktivni življenjski slog. Kontinuirana vadba je tradicionalna ter preizkušena vrsta telesne vadbe in je v smernicah kardiološke rehabilitacije.
Vir: Globočnik, N. (2019). Standardni trening za srčno-žilne bolezni. Povzetek predavanja ABC preventivne kardiologije. Ljubljana. Združenje kardiologov.
Lilijana Žerdoner